Spomladi 1884 je železni potniški parnik Daniel Steinmann plul iz Antwerpna proti Halifaxu v kanadski Novi Škotski. Ladja je že več dni potovala skozi gosto meglo, zaradi katere je bila vidljivost na severnem Atlantiku izjemno slaba. Parnik z izpodrivom približno 1785 ton je bil zgrajen leta 1875 v Antwerpnu za družbo A. C. Meyers & Company. Leta 1877 ga je kupila družba White Cross Line in ga preimenovala po svojem švicarskem ustanovitelju Danielu Steinmannu. Ladja je bila ena od štirih potniško-tovornih parnikov družbe. V dolžino je merila 84.6 metra, široka je bila približno 10.5 metra, poganjal pa jo je dvovaljni parni stroj z dvojno ekspanzijo, ki je obračal en sam propeler. Poleg parnega pogona je imela še dva jambora z jadri, njena največja hitrost pa je znašala približno 10.5 vozla oziroma 19.4 km/h.

V četrtek, 3. aprila 1884, je bila ladja že blizu kanadske obale. Kapitan Schoonhoven je zaradi megle in slabega vremena skoraj dva dneva in dve noči preživel na poveljniškem mostu. Zavedal se je, da se približujejo nevarni obali Nove Škotske, zato so opazovalci neprestano iskali svetlobo svetilnikov, ki so označevali pot mimo skalnatih rtov in otočkov. Območje je bilo dobro znano po številnih brodolomih. Enajst let prej, 1. aprila 1873, je nedaleč stran nasedel parnik Atlantic družbe White Star Line, pri čemer je umrlo 535 ljudi.

V poznem popoldnevu je kapitan skozi meglo končno opazil svetlobo, za katero je verjel, da prihaja s svetilnika, ki ga je pričakoval na svoji poti. Ukazal je zmanjšati hitrost, ladja pa je zelo počasi nadaljevala plovbo, čeprav je bila njena natančna lega negotova. Ob 21. uri je drugi častnik izmeril globino približno 64 metrov. Dež je začel pojenjati in na poveljniškem mostu so upali, da se bo vreme kmalu izboljšalo. Po nekaterih poročilih je kapitan celo splezal na jambor, da bi bolje videl svetlobo, ki jo je zamenjal za svetilnik na rtu Chebucto Head.

Približno pol ure pozneje so ponovno izmerili globino, ki je znašala le še okoli 47 metrov. Kapitan je tedaj spoznal, da opazuje svetilnik na otoku Sambro in ne svetilnika Chebucto Head, kot je sprva predvideval. Ladja je bila zato drugje, kot so računali. Nemudoma je ukazal ostro zavijanje v levo, vendar je bilo prepozno. Daniel Steinmann je udaril ob skale, le nekaj trenutkov pozneje pa je sledil drugi, še močnejši trk, ki je poškodoval strojnico in krmilo. Ladja je ostala brez možnosti manevriranja, valovi pa so jo še naprej potiskali proti skalam.

Svetilnik Sambro in prizorišče brodoloma Daniela Steinmanna na zgodovinski gravuri, objavljeni 19. aprila 1884.

Kljub resnosti položaja je bilo na krovu sprva razmeroma mirno. Večina potnikov je že spala in nekateri prvega udarca sploh niso zaznali. Drugi trk je bil precej močnejši, zato so številni pohiteli na palubo. Kapitan Schoonhoven je ukazal spustiti levo sidro, s katerim je želel preprečiti nadaljnje premikanje ladje proti nevarnim čerem. Posadka je hkrati začela pripravljati štiri reševalne čolne, v katere so najprej nameravali vkrcati ženske in otroke. Toda med pripravami je dotedanji red začel razpadati. Prestrašeni potniki so kričali, mornarji so drug drugemu dajali ukaze, zaradi hrupa in zmede pa je bilo sporazumevanje vse težje.

Kapitan je medtem ugotovil, da sidro ne drži in da se ladja še vedno premika. Odpravil se je na premec, da bi pregledal sidrno verigo, vendar je tedaj zagledal ogromno vodno steno, ki se je dvigovala visoko nad palubami in drvela naravnost proti ladji. Komaj se je utegnil oprijeti prednje vrvne opreme, ko je val z vso silo treščil v poškodovani parnik. Daniel Steinmann, ki je bil do takrat razmeroma stabilen, je silovito zanihal. Voda je od premca proti krmi preplavila celotno ladjo in v morje odnesla skoraj vse ljudi, ki so bili na palubi. Že poškodovani trup ni zdržal novega udarca, ladja pa je začela skoraj takoj toniti in le nekaj trenutkov po prihodu orjaškega vala izginila pod gladino.

V zadnjih trenutkih je nekaterim članom posadke uspelo prerezati vrvi, s katerimi je bil na zgornji palubi pritrjen manjši ladijski čoln. Nekaj preživelih se je povzpelo vanj, valovanje pa ga je odneslo stran od potapljajočega se parnika. Uspelo jim je doseči obalo, medtem ko noben drug reševalni čoln ni preživel silovitega udarca. Ko so nesrečo opazili domačini, so lokalni ribiči nemudoma odpluli na pomoč in poskušali rešiti ljudi iz razburkanega morja, vendar so bile njihove možnosti zelo omejene. V nesreči je umrlo 90 potnikov in 34 članov posadke, številnih trupel pa niso nikoli našli. Preživelo je samo devet moških, med njimi kapitan Schoonhoven.

Po katastrofi so uvedli uradno preiskavo, ki je podrobno obravnavala zadnje ure plovbe in kapitanove odločitve. Komisija je ugotovila, da je do trenutka, ko je opazil svetlobo, ravnal v skladu s pravili in razmerami, po nesreči pa storil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi rešil čim več ljudi. Kritična je bila odločitev o nadaljevanju plovbe. Ob slabi vidljivosti in vse manjših izmerjenih globinah bi moral spustiti sidro ter počakati, dokler ne bi zanesljivo ugotovil položaja ladje. Nadaljevanje plovbe brez natančne določitve lege je bilo po mnenju komisije ključna napaka, zaradi katere je parnik končal na čereh. Kljub ugotovitvam kapitan ni bil disciplinsko kaznovan in je pozneje nadaljeval kariero na drugih ladjah.